-

Filozofska fakulteta | Univerza v Ljubljani

Oddelek za filozofijo 

 

Zgodovina Oddelka za filozofijo

Začetki Oddelka za filozofijo segajo v leto 1919, ko je bil v okviru filozofske fakultete zasnovan skupni seminar za filozofijo (s psihologijo) in pedagogiko. Pedagogika se je osamosvojila s š. l. 1922/23, skupna zgodovina s psihologijo pa je trajala do l. 1950. V tem prikazu se omejujemo na korenine današnjega filozofskega oddelka. Prav tako se ne spuščamo v spremembe organizacijskih nazivov (seminar, katedra, institut, oddelek) in v spremembe dela imena zaradi prestruktiriranj fakultete ter preimenovanj univerze.

Prvo obdobje delovanja oddelka nosi pečat dr. Franceta Vebra, ki ga je, tako razberemo iz dokumentov, leta 1920 fakultetni svet Filozofske fakultete imenoval za docenta. Dr. France Veber (*1890, +1975) je bil pred tem privatni docent zagrebškega vseučilišča. Na oddelku je ostal do administrativne upokojitve avgusta 1945. Njegova začetna predavanja 1920 obsegajo tako načela analitične psihologije kot ožje filozofska vprašanja. Vodenje filozofskega seminarja z aktivno udeležbo slušateljev je bilo ves čas ena od značilnosti njegovega načina dela. Prvi asistent na filozofiji je bil (1923) dr. Klement Jug (*1898, +1924), znani alpinist. Delo v seminarju se je začelo deliti šele z letom 1934, ko je postala docentka dr. Alma Sodnik (*1896, +1965).

V tem času je Veber deloval na treh glavnih filozofskih področjih, in sicer na področju zgodovine filozofije (predaval je v glavnem antično filozofijo - seminar pa je imel iz filozofije vse do vključno Kanta), drugo področje je bila sistematska filozofija, kjer je predaval predmetnostno teorijo, in to na področjih etike, spoznavne teorije in estetike. S tem je uvedel na področje slovenske filozofije srednjeevropsko filozofijo, ki je nastala v graškem seminarju pod vodstvo profesorja Alexiusa Meinonga ter je bila posebna zvrst fenomenologije. Zveze med graškim seminarjem in ljubljanskim filozofskim seminarjem so bile zelo prijateljske. Ta zveza je bila očitna tudi glede na izbiro filozofov, ki so jih seminarsko obdelovali. Imena, kot so F. Bolzano, O. Linke, F. Brentano itd., nedvoumno kažejo v eno samo smer: v predmetnostno teorijo. Tretji problemski krog, ki ga je uvedel Veber, so bila posamezna poglavja iz zgodovine slovenske filozofije in filozofije drugih narodov Jugoslavije. Tako je npr. leta 1923 predaval o filozofiji Slovenca Misleja, seminarsko pa je obravnaval (1927/28) tudi filozofijo Nedeljkoviča in Petronijeviča. Sicer pa se Veber ni povsem držal filozofije kot take, ampak je predaval tudi prvine psihologije in sociologije. Leta 1923 so bili opravljeni tudi prvi rigorozi. Kot prva jih je opravila Alma Sodnikova, in sicer iz filozofije in pedagogike. Dr. Alma Sodnikova si je težko priborila znanstveno kariero. Vrsto let je bila privatna docentka za zgodovino filozofije in je šele leta 1933/34 prevzela predavanja iz zgodovine filozofije.

Prof. Fr. Veber se je od tedaj še bolj posvetil izključno svojemu delu, tj. izdelavi svojega filozofskega sistema. Tako je tudi povsem opustil predavanja iz zgodovine slovenske filozofije in jih prepustil Almi Sodnikovi, ki je skoraj vsako leto imela monografske kurze, posvečene vidnim evropskim, pa tudi slovenskim filozofom. Predavala je o filozofiji J. St. Milla, R. Descartesa, Spinoze, Leibniza, F. Bacona in J. Locka, D. Huma in predvsem I. Kanta. Po letu 1943 je začela predavati tudi grško antično filozofijo, kjer se je posvetila predvsem Aristotelovi filozofiji. V tem historičnem krogu (od antike do Kanta) je predavala vse do svoje smrti leta 1965. Kar zadeva slovensko filozofijo, je v svojih predavanjih obravnavala filozofije J. Misleja, M. Hvaleta, Fr. S. Karpeta, pa tudi obdobja zgodovine filozofije na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Opozoriti velja tudi na njeno raziskovanje srednjeveške filozofije na Slovenskem - predvsem skotizma.

Če povzamemo to prvo obdobje razvoja Oddelka za filozofijo, velja reči, da je bil program predavanj in seminarjev predvsem delo dveh eminentnih predstavnikov slovenske filozofske ustvarjalnosti: Vebra in Sodnikove. Vseboval je zgodovino filozofije - zdi se, da sta oba profesorja predavala tiste filozofe, ki sta jih trenutno preučevala, kar pomeni, da posebne sistematične obravnave zgodovine evropske filozofije ni bilo.

Leta 1939 je zaprosil za naziv privatnega docenta dr. Cene Logar, ki se je želel posvetiti sociologiji. Mesto je dobil 1941. leta ter začel predavati noetiko (spoznavno teorijo), predvsem v smislu predmetnostne teorije.

Občasno so s predavanji sodelovali tudi strokovnjaki drugih strok - tako je en semester predaval osnove psihopatologije za filozofe dr. A. Šerko (1937), vendar se ta predavanja kasneje niso več ponovila. Prišla so vojna leta. Veber je najavil predavanja o filozofiji N. Hartmanna in M. Heideggra, vendar pa predavanj verjetno ni bilo zaradi vojnih razmer. Za vse to obdobje nimamo podrobnejših podatkov o številu študentov, pač pa je nekaj več podatkov o prijavljenih in opravljenih disertacijah, ki jih je bilo kar precej. (Poleg Sodnikove in Juga so bili to še C. Logar, Leon Žlebnik itd.)

Iz podanega gradiva je dovolj razvidno, da so bile cele filozofske discipline nezasedene. Zgodovinski kurzi so se končevali pri Kantu, kar pa zadeva filozofske discipline, med njimi ni bilo npr. logike niti sodobne filozofije, kar še dodatno potrjuje našo sodbo o nesistematičnosti pouka filozofije.

Drugo obdobje razvoja Oddelka za filozofijo se začne 1945 z novo politično situacijo. Če je imel dotlej študij filozofije bolj kabinetni značaj, je novi politični sistem pričakoval od filozofije aktivno vlogo v "izgradnji socializma", pri čemer naj bi imel dominantno vlogo "dialektični in historični materializem". Povsod v Jugoslaviji je bila opravljena čistka med "meščanskimi" filozofi, katerih velik del je bil odstranjen z univerz. Taka usoda je doletela tudi Vebra, ki je bil - po zaslišanjih v zvezi s svojim medvojnim ravnanjem - avgusta 1945 administrativno upokojen. Ker je za razvijanje svojih misli potreboval publiko, je potem kot filozof dobesedno odnehal in po tem letu ni napisal nobenega omembe vrednega filozofskega spisa več.

Avgusta 1945. leta je predstojništvo prešlo na dr. Almo Sodnik. Naslednjega leta je postala Sodnikova izredna profesorica, k prilagoditvi učnega načrta pa sta bistveno prispevala Boris Ziherl in Cene Logar. B. Ziherl (*1910, +1976) je prevzel predavanja iz dialektičnega materializma. Dr. Cene Logar (*1913, +1995) je nastopil kot docent 1947 in je do leta 1949 predaval posamezna poglavja iz novoveške filozofije in teme iz spoznavne teorije dialektičnega in historičnega materializma. V februarju 1949 je bil v zvezi z Resolucijo Informbiroja odstranjen, zaprt na Golem otoku, po izpustitvi pa je dobil delo v Državnem Arhivu Slovenije. Fakulteta mu je priznala naziv redni profesor, predavati pa zaradi bolezni ni začel. Na vakantno mesto učitelja za dialektični materializem z logiko in spoznavno teorijo je bil na fakultetnem svetu leta 1950 izvoljen docent dr. Vladimir Seliškar (*1911, +1999), ki je nato predaval filozofijo marksizma in spoznavno teorijo. Leta 1954 je Boris Ziherl postal redni profesor za historični materializem, oddelek se je preimenoval v Oddelek za filozofijo in sociologijo in dobil tri asistentska mesta, ki so jih zasedli Veljko Rus, Taras Kermauner in Anton Žvan. Leta 1960 je bil na oddelek povabljen kot učitelj metodike pouka Boris Majer (*1919). A že v letu 1959/60 je oddelek pretresla nova politogena kriza: "Pučnikova afera". Veljko Rus in Taras Kermauner sta 1960 ob reelekciji izgubila asistentski naziv in delovni mesti. Najverjetneje iz protesta je prof. Sodnikova zaprosila za predčasno upokojitev, dr. Vladimir Seliškar pa za enoletni študijski dopust, po katerem se je 1961 upokojil.

Leta 1960 je bil ustanovljen Oddelek za sociologijo, katerega bistveni del je postala nekdanja katedra za historični materializem p. v. Borisa Ziherla. Ta odcepitev katedre je pomenila tudi izgubo prostorov, ki so bili filozofiji namenjeni v novi stavbi fakultete. Oddelek pa je spet prevzel staro in še danes veljavno ime Oddelek za filozofijo.

Filozofskemu študiju v Ljubljani pa je v zvezi s temi dogodki grozila celo (začasna?) ukinitev in preusmeritev študentov na druge univerze, predvsem v Zagreb. V tej situaciji je predstojništvo oddelka prevzel Boris Majer, ki je potem - kot višji predavatelj - poleg metodike pouka prevzel tudi predavanja sodobne filozofije.

S š. l. 1961/62 se je filozofski oddelek ponovno začel krepiti: nastopila sta Božidar Debenjak (*1935) kot predavatelj teorije stvarnosti in Frane Jerman (*1933) kot asistent za dialektični materializem s spoznavno teorijo in logiko. Upok. prof. dr. Alma Sodnik je bila pripravljena še dalje predavati zgodovino starejše filozofije, sodelovanje je končala šele njena smrt. Dele antične filozofije je nekaj časa kot gost predaval dr. Branko Bošnjak (Zagreb). S tem se je kadrovska situacija na oddelku v pedagoškem smislu konsolidirala, študij je tekoče potekal, tudi s pomočjo gostov; dragoceno je bilo sodelovanje dr. Mirka Hribarja, ki je najprej nastopil s predavanji o kitajski filozofiji, po smrti Alme Sodnik pa je prevzel predavanja iz zgodovine filozofije do vključno Kanta. Po sili razmer odrinjen problem pa je bila znanstvena habilitacija vseh treh novih članov oddelka, nujen pogoj za nadaljnje uveljavljanje stroke. Možnost za to je nastopila 1965, ko je prišel na oddelek dr. Vojan Rus (*1924) kot docent za etiko; kmalu je napredoval v izrednega in pozneje v rednega profesorja in pod imenom "filozofska sistematika" razgrnil celo vrsto filozofskih disciplin - etiko, antropologijo in ontologijo, pozneje tudi estetiko. Njegov prihod je tudi omogočil najprej Borisu Majerju, da je 1968 doktoriral, nato pa (1969-70), da obranita doktorata še Frane Jerman in Božidar Debenjak. Oddelek je zdaj lahko organiziral tudi tretjestopenjski študij ter zaživel normalno življenje. To kažejo tudi statistike študentskega vpisa in števila diplomantov. Iz prvotnih dveh kateder (za zgodovino filozofije in za filozofsko sistematiko) so nastale štiri, ki po nekaj preimenovanjih danes nosijo imena:

  • Katedra za zgodovino filozofije in fenomenologijo
  • Katedra za logiko, metodologijo znanosti in fil. kognitivnih znanosti
  • Katedra za socialno filozofijo, filozofijo zgodovine in teoretsko psihoanalizo
  • Katedra za filozofsko sistematiko

Kadrovski razvoj oddelka je zdaj potekal bolj sistematično. S podiplomskim študijem so se nekoliko širše odprla vrata znanstvene promocije, posamič so se odpirala delovna mesta za asistente: 1970 na zgodovini filozofije, 1972 na sodobni filozofiji, 1974 na logiki in metodologiji, 1976 na sistematski filozofiji, 1980 na nemški klasični filozofiji in tako dalje. Sredi osemdesetih let je startala akcija "novi raziskovalci", ki je prav tako dajala šanso za znanstveno promocijo. S takšno sistematično skrbjo za kadre je oddelku uspelo ustvariti jedro učiteljev in asistentov za svoje potrebe in tudi kadre za druge institucije na naši in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU, skratka, znanstveni potencial, ki ni več tako hitro ranljiv.

Po univerzitetni reformi študija 1986, ki jo je oddelek izkoristil za uvedbo tudi enopredmetnega (samostojnega) študija filozofije, se je oddelek na podlagi daljše vsebinske debate odločil v š. l. 1989/90 za prestrukturiranje študijskega programa in uvedbo več novih predmetov: filozofije religije, filozofije narave, teoretske psihoanalize, ter za osamosvojitev estetike z lastnim učiteljem. Ta program je stopil v veljavo s š. l. 1991/92, in to je omogočilo, da so na oddelek prišli še trije učitelji: red. prof. dr. Tine Hribar (prej na FSPN oz. FDV), izr. prof. dr. Marko Uršič in izr. prof. dr. Lev Kreft.

Danes deluje na oddelku šest rednih profesorjev: dr. Božidar Debenjak (*1935), dr. Tine Hribar (*1941), dr. Valentin Kalan (*1943), dr. Matjaž Potrč (*1948), dr. Cvetka Tóth (*1948), dr. Andrej Ule (*1946), stalno sodelujeta še: redni prof. v p. dr. Frane Jerman (*1933, zaslužni profesor) in redni prof. dr. Slavoj Žižek (*1947).

Izredni profesorji so: dr. Miran Božovič (*1957), dr. Mladen Dolar (*1951) dr. Lev Kreft (*1951), dr. Maja Milčinski (*1956), dr. Marko Uršič (*1951), dr. Dean Komel, od redno sodelujočih zunanjih pa dr. Edo Kovač, dr. Rado Riha, dr. Jelica Šumič-Riha in dr. Darko Štrajn.

Docenti so: dr. Žiga Knap, dr. Zdravko Kobe, dr. Olga Markič, dr. Borut Ošlaj, dr. Igor Pribac, dr. Franci Zore.

V tem času so odšli v pokoj: as. dr. Anton Žvan (1987), red. prof. dr. Vojan Rus (1994), red. prof. dr. Frane Jerman (1998). Oddelek sta sama zapustila akad. prof. dr. Boris Majer (1973) in izr. prof. dr. Borut Pihler (1997).

Na mariborsko univerzo je kot docent odšel dolgoletni bibliotekar oddelka doc. dr. Božidar Kante.

Strokovna stabilnost in uspešnost oddelka se je odzrcalila tudi v vpisnih številkah, ki so dosegle na vrhuncu prek 500 študentov v vseh smereh in letnikih, tako da jih je bilo treba začeti omejevati. Diplomiranci oddelka pokrivajo poleg ožjih specialno filozofskih poklicev tudi več dejavnosti v kulturi. Število diplom, magisterijev in doktoratov je v trajnem porastu. Poleg sodelovanja v eminentnem znanstvenem tisku skrbe delavci oddelka tudi za urejanje strokovnih glasil in zbirk, po abecedi Acta analytica, zbirka Analecta, Analiza, Anthropos, Časopis za kritiko znanosti, Nova revija, Phainomena, Problemi, Slovenska matica - Filozofska knjižnica.

Še nekaj zasluži posebno omembo: marsikje v svetu so filozofski oddelki razdeljeni po filozofskih smereh, tako da ima ena univerza zastopano eno smer, npr. analitično, druga pa drugo, npr. fenomenološko. V nasprotju s tem pa je zavestna odločitev našega oddelka, da so v njem zastopane vse aktualne filozofske orientacije. Ta odločitev za pluralnost in sožitje je prednost; ne narekuje je samo to, da ima Slovenija tačas le dve univerzi, temveč tudi zavezanost dialogu in toleranci.

Ta drža, hkrati pa znanstvena odmevnost članov oddelka doma in v tujini, izpričujeta njegovo vitalnost.

dr. Božidar Debenjak (dr. Frane Jerman)